Go to the top

Pečen predsednik?!

UrosKuzman / Stand up /
Pečen predsednik?!

Januar, 2016. Slovenijo je zajel val diskusij ob novici, da bo predsednik države, gospod Borut Pahor, sedel na vroči stol oddaje »Na žaru«. Tema je neopredeljenega pustila le redkega Slovenca, se znašla za slehernim šankom, ter v podjetjih povzročila zadrževanje ob kavnem avtomatu. Zato sem se odločil, da se novemu plazu, ki ga bo sprožila premiera končnega izdelka, pridružim še jaz. Tudi zato, ker mi je bilo dano pečenje gledati od blizu in celo skrbeti za kurjavo.

Po večletni kulturi kreativnega klevetanja smo lani torej dočakali prvi slovenski žar oz. »roast«… In to ne le enega, kar tri… Začelo se je zelo organsko, z Vidom Valičem, ter nekaterimi najboljšimi komiki te regije. Čeprav nisem bil del projekta, ga dojemam kot »našega«! Še več, na nek čuden način mi je všeč, da je premiero »ukradla« ekipa Komikaz. To mini trofejo si je generacija Pižame, Tina Vodopivca in Perice Jerkovića zaslužila. Če ne zaradi drugega, zato, ker je v desetletju stand up komedijo pririnila do točke, v kateri se z nazivom »komik« poskuša okititi še marsikateri estradnik. Izdelek, ki so ga ustvarili, je bil tako pristen podpis scene, ki je zrasla z njimi, akterji pa so vanj vstopili zgolj za čast in slavo!

Je pa vloga izvidnice terjala tudi svoje žrtve. Kar nekaj povabljenih je vabilo zavrnilo ali še huje, kolena so se zatresla tik pred zdajci. Malo zato, ker je ideja o izrekanju javnih žalitev radikalna, še bolj pa zato, ker so ob pomanjkanju (socialnega) kapitala izostali sodelavci, ki bi ljudem iz nekomičnega sveta priskočili na pomoč. Pisati komedijo namreč izgleda lahko le dokler ne poskusiš…! Tako je prvi slovenski roast postregel s kopico udarnih šal, a žal ne tudi s kakšnim »wild cardom«, ki bi se lahko še danes trkal po prsih, češ, da je bil zraven, ko se je pri nas zgodilo prvič. A vseeno, izdelek je zadovoljil pričakovanja, predvsem tistih željni krvi, formatu pa je odprl vrata televizije… čeravno zgolj na Kanal A v pozno večernem terminu ob 22h.

Kakorkoli, med tem se je na drugi strani Ljubljane pripravljalo nekaj še večjega. Nekaj, pri čemer sem – to ponosno povem – sodeloval tudi jaz. Ideja pripraviti cikel oddaj, katerih rdeča nit bo praženje slovenskih medijskih prvokategornikov, je v glavah dvojice Bizovičar-Karas tlela že od poletja 2013, ko se je postavilo platformo in se nato čakalo na priložnost.  In zgodilo se je to, kar smo si lahko le želeli – v igro je vstopil POPtv. Ker priznajmo si, čeprav  vsi brez izjeme zavijamo z očmi, ko nam še sedmič v dveh urah filma servirajo reklame, je POP še vedno edina medijska hiša, ki zna ustvariti show. Spektakel, ki gledalcu požene kri po žilah, nastopajočemu pa napravi cmok v grlu…

In natanko ta cmok sem skušal pogoltniti, ko sem stopal na oder Gallusove dvorane, pred mano pa se je odpirala rešetka scenografije, ki jo bo odplačala šele druga sezona. Sploh prvič sem v svoji kratki komični karieri stopal pred tako številno publiko. Zato sem zavidal vsem “nekomikom”, ki niso imeli kaj izgubiti… Če bodo dobri, bo to presenetilo vse, če bodo slabi, nihče ne bo s prstom pokazal nanje. In treba je priznati, da so nekateri odlično izkoristili ponujeno priložnost – Alen Kobilica, Anja Klašnja, Jure Košir… Res je, da smo jim pomagali pri pripravi materiala, a izvedba je bila vendarle na njihovih ramenih in omenjeni so opravili z odliko. Kakorkoli, meni najbolj všeč je bilo dejstvo, da smo v Sloveniji končno dočakali šolsko posnet komični nastop. Vse je bilo tako kot mora biti – fokus na govorcu, smejoči obrazi, dobro posnet smeh publike. In vem,  verjetno si obetam preveč, a morda nas bodo tudi zaradi žara še v kateri izmed drugih oddaj pričakali boljši pogoji. No, na vrh te torte je v tretji oddaji  priletela tudi češnja v obliki predsednika države.

plestenjak

Če se torej po tem sila dolgem uvodu navežem na naslov članka. Pečenega predsednika podpiram, čeprav hkrati razumem vse, ki se jim zdi, da je bil s tem degradiran institut prvega moža države! Pa vendar, naj podam svoje argumente… Prvič, zmotno je prepričanje, da gre pri roastu za verbalno poniževanje. To vsaj zgodovinsko ni res! S formatom je pričel Friars club, ki je na tak način izrekal spoštovanje svojemu »častnemu gostu«, v osemdesetih pa je Dean Martin sredi Las Vegasa pekel goste, ki zasedajo visoko spoštovana mesta v hiši slavnih, na primer Franka Sinatro in Muhameda Alija.  Če torej zaradi njegovega zadnjega podviga gospoda predsednika mečete v isti koš kot Pamelo Anderson, je vaš problem le to, da se vaše poznavanje roasta ustavi pri produktih franšize Comedy Central….

Drugič, gre vendarle za gospoda Boruta Pahorja. Človeka, ki je bil za »poslanca ljudstva« izvoljen s prestopanjem meja, ki jih drugi niso. S približevanjem navadni raji tam, kjer so drugi vihali nosove. S početjem tega, kar od politikov pričakuje mali človek… In da se razumemo, nisem njegov volivec, ali hud simpatizer, ampak, če bi to priliko zavrnil, bi me kratko malo razočaral. To pa zato, ker ne bi do konca izpolnil svojega poslanstva – spreminjanja bontona, ki velja za visoke politične funkcionarje pri nas. In ne, Sloveniji ne privoščim še deset takih zapored, morda pa bo že en sam dovolj, da se navaden državljan ob naslednjih ne bo počutil tako zelo »drugorazredno«.

Tretjič pa, ker bi to na njegovem mestu storil tudi sam. Časi so se spremenili… Če te je še pol stoletja nazaj napačno interpretiran vic odpihnil na Goli otok, lahko danes vsako tele (anonimno ali pa ne) komentira vsakogar. Zato je ukvarjati se s čemerkoli kreativnim bistveno bolj stresno kot kdaj koli. Le preberite kdaj komentarje pod novico o Petru Prevcu. Novodobni Peter Klepec, simbol vztrajnosti in skromnosti, pa ga vseeno zaničujejo rojaki, ki jim je že pot od televizorja do hladilnika preveč… In kot da ne bi bilo vse to dovolj, olje na ogenj prilivajo še mediji. Nekdaj braniki svobode govora, danes kar tekmujejo v kreativnosti pri izgovorih, zakaj nekomu pripeti status »javnega« in ga razgaliti pred vesoljnim svetom. Hočete primer? Ravnatelj Mariborske šole, ki je storil samomor… En dan protagonist radijskih showov, naslednji dan po toliko, da niso polagali vencev na njegov grob… In v čem je bistvena razlika med njim in gostom oddaje »Na žaru«? Da on tega ni sam izbral! Pa morda bi, če bi s tem zaprl usta vsem, ki bi jih glede na vsebino svoje betice že itak morali odpirati bolj po redko.

Zato trdim, da je roast le novodoben način, kako udejaniti star slovenski pregovor: »Napad je najboljša obramba!« Dvomim, da bo po tem dogodku še kdo očital Plestenjaku, da je »topel«, ali pa Ladu, da ne plačuje davkov. Pa tudi če bo, bosta lahko le zamahnila z roko in rekla: »Resno? Ponavljaš šale z mojega roasta?« In tudi, ali ni lepše sprejeti kritik na svoj račun s strani ljudi, ki so v življenju dosegli nekaj, na primer Tine Maze, Zmaga Sagadina, Iva Boscarola, se z njimi pošaliti in pustiti preteklost za sabo. Ker iskreno? Ali res mislite, da se znani ljudje ne zavedajo svojih napak?! Res mislite, da si ne želijo, da bi jih imeli možnost popraviti? Pa morajo vseeno vedno znova poslušati trobila, ki jih trosijo. Zato jim iskreno privoščim ta moment! Moment, ko obrnejo reflektor v publiko in rečejo: »Gnali ste nas grmado, ko smo sedli na žar pa vse tiho je bilo…«  In če že mora biti strelovod za vse (povzročene in nepovzročene) frustracije naroda, ali ni prav, da si takšno blagodejno seanso »ubranega jamranja« privošči tudi predsednik države – da to zelo paše so nenazadnje ugotovili tudi onstran luže, v Beli hiši. Zato naj sklenem z ambiciozno in hazardersko mislijo…. Stavim pivo, da Borut Pahor ni zadnji predsednik, ki se je vrtel na žaru. Še več, ko bo politbarometer zaznal blagodejne posledice tovrstne terapije, se zna zgoditi, da bo podoben ritual postal del “obvezne opreme”. Zato ne dvomim, da bomo prav kmalu obrnili še koga, ki bo malo manj kitast.