Go to the top

“Hello, bienvenue a Bejrut”

UrosKuzman / Matematika /
“Hello, bienvenue a Bejrut”

Če vas bo kdo hotel prepričat, da ne it študirat matematike, ker ne boš potoval po svetu, ne verjemite niti besede. To preprosto ni res! Garantiram iz lastnih izkušenj…

Ta konec tedna sem v Libanonu predstavljal izsledke svojih raziskav s področja lepljenja pseudoholomorfnih krivulj na skoraj kompleksnih mnogoterostih, sedaj pa si s pisanjem tega članka krajšam čas na istanbulskem letališču. Ampak ne se ustrašit! Matematični hieroglifi niso bistveni za zgodbo … Želel sem le, da dobite občutek, kako sem se počutil, ko so mi v roke potisnili obrazec za vizo… v arabščini.

Nisem avanturist, to je moja prva izkušnja v tem delu sveta! Zato me ni sram priznati cmoka v grlu, ki sem ga imel, ko sem ob pol štirih zjutraj z neznancem sedel v taksi sredi Berjuta. Četudi je bil prevoz naročen in plačan s strani inštituta, je moje srce začelo biti hitreje, ko je v polomljeni angleščini vprašal: “You know where you go?” Kaj točno je želel, ne vem, a – homofob ali ne – ti uide misel, da bi te lahko odpeljal kamorkoli in bi namesto prtljage tokrat izgubil ledvico… Pač, je suis Charlie press.

Skratka, bil sem iskreno vesel, ko sem zagledal Floriana, mojega gostitelja. Francoza, s katerim sva se pred tremi leti spoznala na konferenci v Ljubljani in je v Bejrutu zaposlen že dobre pol leta. Nekoliko starejši od mene, a še vedno mlad in eden takih, ki jih v Sloveniji ni mnogo… ki si upajo oditi s trebuhom za kruhom in to ne le na all inclusive Erasmus, ampak tudi v neznano. Študiral v Marseillu, doktoriral v Ameriki, bil na post-docu v Avstriji, sedaj Bejrut. Lep rezime, ni kaj. Sploh ker matematiki slovimo kot zapečkarji. A pogled na sveže opremljeno stanovanje kaj hitro odgovori na vprašanje: “Zakaj?” Vem, bilo bi tipično slovensko če bi ta stavek podkrepil s kvadraturo, a ker ne morem iz svoje kože, naj rečem le, da je dva in pol krat večje od tistega, kjer v Ljubljani bivam s štiričlansko družino, čeravno sta najini službi zelo primerljivi.

Kakorkoli, kljub utrujenosti in zgodnji jutranji uri mi ni bilo dano zaspati. Pa ne zaradi favšije! Iz bližnje mošeje je zadonela molitev, me skoraj vrgla iz postelje in mi na ustnice privabila zloben nasmešek. Pri nas se marsikdo pritožuje zaradi glasnega zvonenja cerkva… “Me zanima, če se tu najdejo nergači, ki si upajo na glas protestirat ob tem balkonskem solopetju!” sem si mislil cinično, a se, kot je pokazalo jutro, precej motil.

Predstava o Libanonu kot deželi trdega verskega reda, je zmotna. Razblinila se je v hipu, ko so mimo mene prihitele punce v burkah in mini krilu… pa tudi take brez njih… brez burk, mislim! Tistim, ki situacijo poznajo bolje, se je verjetno nasmihalo že zgoraj, ostalim pa naj povem, da je Libanon kar zadeva religijo najbolj pestra država Bližnjega vzhoda. Muslimanov je le za polovico in še pri teh gre zaznati, da je s ščepcem globalizma Islam moč tudi v tem delu sveta spremeniti v rekreativno religijo, podobno našemu tu-pa-tam krščanstvu (ki ga mimogrede prakticiram tudi jaz), v katerem se načeloma simpatizira z vrednotami, a se bistveno več od velikonočnega in božičnega mencanja v zadnjem delu cerkve ne vloži… vsaj do poroke ali pogreba ne!

Hitro sem torej spoznal, da je bil moj strah, ali lahko v kovček spakiram teranov liker odveč. Vseeno naj v svoj zagovor povem, da sem ob elektronski vozovnici prejel stavek, ki je napovedoval nemalo kapric ob vstopu v državo. “We kindly ask you not to use a passport that includes Israelian stamp!” Da vojne razmere pustijo posledice razumem (državi imata neporavnane račune še za časa Arabsko-Izraelske vojne v petdesetih in Izraelske invazije leta 1982), pa vseeno si česa podobnega v Sloveniji ne morem predstavljati … Koliko časa menite, da bi na položaju zdržal zunanji minister, ki bi prepovedal vstop s srbskim žigom? Prepričan sem, da bi se tudi tak maček kot je naš Karl le težko izvlekel!

In ko smo ravno pri naših bratskih republikah. Dolgujem jim globoko opravičilo. Do slej sem namreč vedno, ko je nekdo omenil slabo organizirano in neurejeno urbano okolje, pomislil nanje. A nič več! Bejrut je v to kategorijo dodal novo dimenzijo: Kaos! Semaforizacija je sama sebi namen, voznih redov pa preprosto ni! Avtobus odpelje, ko je poln, v vmesnem času pa lahko sedeš v katerega izmed “mestnih taksijev”. Ti so načeloma poceni, a le, če jih znaš naročiti. Če se odzoveš na vprašanje “Taksi?” sme voznik izpogajati poljuben znesek. Če pa pokažeš, da veš, za kaj se gre in mu odvrneš: “Service”, pa lahko bodisi opravi “javni” prevoz za dva tisoč libanonskih funtov (slab evro in pol) ali pa te – kar je v primeru daljše razdalje precej pogosto – zavrne. Kakorkoli slej, ko prej se najde nekdo, ki te odpelje tudi v najbolj oddaljene konce mesta. Le pripravljen moraš biti sesti v avto, ki ni bil tehnično pregledan že od leta ’95, ter se zavedati, da boste morda med vožnjo pobrali še koga in ga na “poti iz centra v Črnuče” odložil na “Viču”!

Tudi zato si, ne glede na vse, težko predstavljam, da bi stopil v Florianove čevlje. Sploh sedaj, ko imam otroke. Že v Franciji se mi je zdelo neskočno težko zdravnici razložit, da ima otrok morda oslovski kašelj, tukaj pa bi moja punca verjetno kar omedlela, ko bi videla, kako se doječe matere z otroki v roki prevažajo na motorju. Je pa res, da je Bejrut precej fleksibilen glede jezika. Angleščina, dolarji, francoščina, evri… z vsem se da preživeti. Pa tudi, kot se za prestolnico na stičišču sredozemskega morja in arabskega polotoka spodobi, je njegov zgodovinski pečat izredno mamljiv. Omenim naj le Biblos, po nekaterih virih celo najstarejše neprekinjeno naseljeno mesto na svetu, ki sem ga obiskal zadnji dan, ter si za svoj – naj zapišem kar sam, preden me potunka kaka Eugenija Carl – javni denar iz dnevnic privoščil delček mediteranske pojedine. Precej drugačne od tiste, ki ti jo kot pristno servirajo na instant počitnicah v Turčiji. In ta okus… Ta okus je tisto, kar bom verjetno najbolj pogrešal… a le do naslednjič upam, ko me bodo spet povabili v ta zanimiv matematični svet… In morda si bom tudi zaradi te izkušnje upal iti še malo južneje. Na primer, tja od koder izvirajo arabske številke.

Toliko. Prek zvočnikov nas že pozivajo na vkrcanje, zato za konec le še ena misel. Če boste imeli priložnost, da vas vase znanje ponese preko naših meja, jo izkoristite. Obogatila vas bo in dodatno motivirala. Morda vas zamika, da ostanete tam. Tudi prav! Še raje pa se s temi izkušnjami vrnite v domovino in jo pomagajte premakniti za nov centimeter. Cel svet se spreminja. Zakaj se ne bi Slovenija na bolje…?