Go to the top

Za lahko noč

UrosKuzman / Planinstvo /
Za lahko noč

Veter je skozi okno prinašal direndaj iz bližnjega igrišča. Razločiti je bilo moč škripanje gugalnic in top zvok brcanja žoge. Za rešetkami je slonel mali obrazek s kislim nasmeškom, ki ne pristoji nobenemu sedemletniku. Razbiti koleno ni prijetno. Sploh pa ne sedaj, ko so počitnice že skoraj pri koncu… Po licu je spolzela drobna solza. Vonj v bolnišnici je pač tak, da te kar sili v jok, četudi bi bil zdrav, ko dren.

A glej, na hodniku se zaslišijo koraki. V sobo vstopi znana postava. »Kje je moja jokica?« ga podraži oče. Fantič pogleda v tla upajoč, da bo s tem vsaj malo prikril svojo nesrečo. »Oči, a greva danes?« zašepeta. »Jutri, fant moj, jutri! Takoj, ko sonce vzide, pridem pote!« mu odgovori s prijaznim glasom. Male roke ga objamejo okoli pasu: »Tako mi je dolgčas!« »Fant moj, vsaka šola nekaj stane! Boš pa zdaj vedel, da ne mor’š po vsaki skali plezat!« ga na pol v šali in na pol zares okara oče. Nato pa sede na rob postelje in prijazno nadaljuje: »Daj, ti preberem pravljico!«

Pogled usmeri v medicinsko sestro, ki je prav v tistem trenutku v sobo prinesla vrč čaja in ga postavila na mizo. Ta pokima in se čez čas vrne z malo knjigo. »Gospod, š’ta je edina, ki jo mamo! Tu ni otroškega oddelka!« zavije po koroško. Oče vzame v roke ponujeno in si ogleda nič kaj obetavni naslov. Kljub razočaranju prikima, da ne bi še bolj vznemiril sina. Sestra v opravičilo zmigne z glavo in odide po drugih opravkih.

Oče je medtem že pričel brskati po tekstu. Ta ni bil prav nič pravljičen. Bila je to preprosta knjižica, napisana na tiskalni stroj in brez ene same slike. Vseeno je z mirim mrmranjem dajal vedeti, da ima vse pod kontrolo. Naposled se je ustavil pri eni izmed strani, češ, sem našel pravo in prepričljivo začel: »Pred davnimi, davnimi časi je za devetimi gorami in devetimi vodami živel mlad vitez…«

»Bil je to eden tistih mož, ki so vasi branili pred nepridipravi, zlobnimi uroki in groznimi pošastmi. Bil je skromen in dober po srcu, zato so ga vaščani spoštovali. Imel pa je ta fant tudi svojo damo, zalo lepotico, ki mu je bila zelo pri srcu. Noč in dan je mislil nanjo, kjer koli se je bil potikal… A takrat so bili tod drugi časi. Takrat se dvoje duš ni moglo kar tako združiti, pa naj si je to tako zelo želelo. Prineslo je namreč urok čarovnikov iz severa in srce je moglo, pa naj je to hotelo ali ne, v tej ljubezni kar okameneti. Bile so to nesrečne zgodbe! In tudi naš junak bi bil brezglavo taval, če ne bi od neke starke izvedel za modreca s planine. Starca po imenu Otzi.«

»Otzi!?« je nezaupljivo vzkliknil deček »to pa ni v nobeni pravljici!« »Prisežem, tako tu piše« mu je odgovoril oče in s prstom pokazal na besedo v knjigi. »So že vedeli, kaj pristoji, verjetno je bil kak tujec in živel je v jami! Kakorkoli, ne moti me in poslušaj…« Pogled je znova usmeril v knjigo. »Starec mu je bil povedal, da živi v deželi strašen zmaj. Tak velik, grozen in s tremi glavami. Ena je bila večja od druge, srednja pa največja. Že stoletja naj bi bil ujet v sivi gori, zato se ta vznemiri kadarkoli začuti človekovo bližino. Ni ga bilo junaka, ki bi si drznil stopiti nanjo. In od nesreče gora toči solzo snežno. Solzo, ki ni bela, kakor sneg v dolini. Ne, zelena je od bolečine… Vzemi tri može, mu je rekel, in odpravi se na pot. Pokori to zverino. Potem boš vedel, kaj ti je storiti. A žalega ne stori živali. Zakaj popadel jo je bil hudobni duh in zato nevarna je človeku. Drugače pa je prav krotka in pomagala ti bo… In res, zbrali so se štirje srčni možje in se odpravili na pot. Več ur so bili boj z zverino. Ta se je naposled le priklonila z vsemi svojimi glavami, tudi največjo. Ko je zli demon zapustil njeno dušo, je našemu junaku dala majhen mošnjiček in skrivno sporočilo. Velika gora je bila osvobojena zlovešči, možje pa so se zmagoslavno vrnil v vas…«

»Naj ne bo še konec!« je vzkliknil deček, ki je med tem že zlezel pod odejo in se z njo pokril vsakič, ko je napetost narasla. Kaj kmalu mu je postalo jasno, da za platnicami te knjige pač ni pravljice. Vseeno pa mu je bila očkova igra tako zelo všeč, da je hotel, da se nadaljuje. Tudi očka se je vživel. To se mu je rado pripetilo! Malo se je odkrhal, se nasmehnil, pomotovilil s prstom, češ, da išče vrstico, pri kateri je ostal, nato pa nadaljeval v skrivnostnem tonu.

»Bilo pa je to sporočilo v tajnih črkah in zapečateno z leseno pipo, znakom skrivne bratovščine. Piparji so jim rekli! Le eno osebo je poznal, ki bi znala to prebrati. Pa še Lojze, kot so ga klicali prijatelji, se je zadnja leta skrival po gozdovih. Le tu in tam je na kaki skali pustil rdeče-bel kolobar. Naš junak je dneve in noči je sledil tem znamenjem in ga naposled našel in skupaj sta prebrala sporočilo. V njem je bilo zapisano, da naj se na dan velikega Neptuna zbere vsa bratovščina, ter odide na najvišjo goro v karavani. Tam naj ga prosihi, da z dežjem raztrese seme, ki je bilo v mošnji… In storili tako! Po deželi so vzklili zvončasti cvetovi, modri, kakršnih še danes ni nikjer drugje. Vse odtlej so ljudstvo branili pred sovragi in ideja bratovščine je svobodno zaživela…«

Očka se je popolnoma razvnel. Toliko, da ni vpil teh zadnjih besed. Ob tem sploh ni opazil, da je deček že zaspal. Šele otroško godrnjanje, ki ga na ustnice privabijo sanje, ga je zdramilo. Ton je spremenil v šepetanje. »Naš vitez pa se je vrnil k svoji izbranki. Povila mu je mnogo otrok, ki so se raztepli po vsej deželi, sama pa sta do konca svojih dni živela v majhni hiški pod planino. Tam, kjer prst je črna, kakor noč…«

Na ramenih je začutil tople dlani. Bila je mati spečega otroka. Že nekaj časa je slonela pri vratih in vlekla na ušesa. Oči so se ustavile v njenih. Pogledal jo je, poljubil, nato pa je tako, malo zanjo, malo pa zase, pravljično nadaljeval. »In še danes majhni fantki, čedni kakor ta, z veseljem tekajo po gorah. No, če si pri tem ravno ne potolčejo kolen. In vedo, da vsaka knjiga v sebi zgodbo nosi. Tudi taka z rožnato platnico.«

Slovarček izrazov in dogodkov

1870 – poskus ustanovitve društva Triglavski prijatelji, ki ga je zavrla deželna vlada.

Otzi – najstarejše naravno mumificirano truplo v Evropi, najdeno v Italijanskih Alpah.

Zeleni sneg – Staro zemljepisno in ljudsko ime za Triglavski ledenik.

26. avgust 1778 – Štirje srčni možje poskrbijo za prvi dokumentiran vzpon na Triglav.

Piparji – znan družba ljubljanskih planincev iz konca 19. stoletja.

Alojzij Knafelc (Lojze) – »oče« slovenske planinske markacije, zunanji sodelavec Piparjev

23. julij 1892 – izlet Piparjev na Stol, na katerem sklenejo ustanoviti Slovensko planinsko društvo (datum sovpada z dnem boga Neptuna iz Rimske mitologije)

Zoisova zvončnica – slovenska endemična rastlina z modrimi cvetovi.

27. januar 1893 – Ustanovitev Slovenskega planinskega društva, predhodnika PZS.

27. julija 1894 – Odprtje prve planinske koče na planini Lisec pod Črno prstjo.

Planinska šola – temeljni program planinskega usposabljanja; leta 1983 je izšel istoimenski učbenik s prepoznavnimi rožnatimi platnicami.

Spisano za Planinski vestnik ob 120. letnici PZS, neobjavljeno